ČLOVEK Z ZLOMLJENO VOLJO
Danes sva se s Tino sprehajala po stari Ljubljani, ob Ljubljanici in v prijetni knjigarni na koncu ulice, kjer prodajajo stare, rabljene knjige, naletela na Antona Trstenjaka. Med nami so živeli veliki umi, ki jih nismo znali prav spoštovati in upoštevati njihove besede. Pri nas velikokrat velja, da ne upoštevamo velikih Slovencev, na katere smo zagotovo premalo ponosni in katerih dela velikokrat niti ne poznamo. No, jaz sem zelo ponosen na dr. Antona Trstenjaka in Martina Kojca in njuno delo. Zelo sta mi pomagala na moji življenjski poti, ki je bila dosedaj polna čeri.
Takole pravi dr. Trstenjak: Pogost pojav moderne družbe je človek z zlomljeno voljo. Večkrat so to najbolj sposobni ljudje, ki jim tudi prizadevnosti ne manjka. Tudi uravnovešeni so. Toda doživeli so v svoji prizadevnosti neuspeh in od takrat naprej si ne morejo več odpomoči.
Zanimivo je, da tak človek tudi ne obiskuje posvetovalnice. Presamostojen in preponosen je. Če ga srečate in se spustite z njim v pogovor, kmalu vidite, pri čem ste.
“Jaz ne živim, samo životarim.”
Ker veste, da je docela na mestu, kjer živi in dela; ker ne velja za nobenega zabavljača in zagrenjenca, ki bi posedal v kavarniški družbi nezadovoljnežev in zagrenjenih veličin, ga vprašate natančneje, kaj hoče s to trditvijo povedati.
“Ne splača se več za nobeno stvar izpostavljati svojih moči: človek je neumen, če se žene za svoje ideale. Najbolje shajate v življenju, če napravite samo to, kar ste strogo dolžni.”
Ko ga malo začudeno pogledate, od kod ta preračunana usmerjenost, nadaljuje: “Človek pride polagoma do praktične življenjske filozofije. Glavno je, da jo srečno do konca preriješ, kaj posebnega ne boš ustvaril. Naj se ženejo tisti, ki mislijo, da so za to poklicani.”
Ta predanost v trenutni položaj, z nekakim posmeškom na vsako večjo prizadevnost, nam postane jasna šele, ko izvemo, da je mož začel z docela drugačno usmerjenostjo. Velikopotezen in poln načrtov je bil, v globokem prepričanju, da bo uresničil velike stvari in da je ravno on zanje poklican. Toda kmalu je v svoji podjetnosti doživel nepričakovan, za njega naravnost popoln neuspeh. To bi za marsikoga pomenilo pravi živčni zlom in propast celotne osebnosti. Njemu se to sicer ni zgodilo, preponosen je bil zato, da bi pokazal kakršnokoli zagrenjenost, pač pa je izgubil “idealizem” in iz mladostnega zanesenjaka se je na mah prelevil v starostno treznega in preračunanega moža, ki gleda odslej edini cilj svojega dela v tem, da iz življenja čim več “izbije”.
“Moje načelo je: življenje je daj-dam aparat. Kolikor človeštvo meni nudi, toliko jaz njemu vračam.”
A prav zato se dobro zaveda, da življenje na tej višini ni drugo kot životarjenje. Svoje vzore in udejstvovanje je skrčil na gladino zgolj rastnega (vegetativnega) življenja.
Take ljudi srečujemo večkrat med najsposobnejšimi izobražencimi, teoretiki in praktiki. Najdemo jih pa v vseh poklicih: med obrtniki, delavci in kmečkimi ljudmi. Vedno pa so pristni pojav civilizirane družbe, ki v medsebojni tekmi takorekoč vrže iz prizorišča na stranski tir vse tiste, ki so sicer z velikim zagonom začeli v upanju na prvo mesto, a so kmalu spočetka uvideli, da jim bo izpodletelo, zato so se umaknili in se postavili med gledalce.
In še ena izmed mnogih zanimivih misli dr. Antona Trstenjaka: danes že kar občudujemo človeka in vidimo posebno junaštvo v tem, če kdo ne glede na to, kaj drugi poreko, izpove svoje osebno prepričanje. Pravzaprav je to zelo žalostno znamenje za nravno višino osebnosti evropskega človeka, da ima že čisto navadno dejanje in besedo, ki je samo znak normalne vesti in poštenosti, torej znak povprečnega človeka, kakršen bi moral biti vsakdo, za nekaj izrednega in pogumnega. Še več moramo reči: človek, ki vedno tako ravna in govori, kakor mu narekujeta njegovo prepričanje in njegova vest, nam je že nekako tuj, posebnež, prenapetež, ki vzbuja neprijetno in zaskrbljeno vzdušje. Čedalje bolj nam postaja “neobvezen” in neoseben, docela za skupnost in javno mnenje prilagojen človek, splošna norma.
26.07.2008 ob 08:32
Ja, kaj hočeš. Tako izkušnjo imam za seboj tudi jaz. In prišla sem do podobnih zaključkov ravno tam, kjer naj bi bila najbolj ustvarjalna. A je pač res, z nekaterimi okostenelostmi se človek sam in pred časom ne more boriti. Večina ljudi v nekem trenutku ugotovi, da se ne bodo dali skuriti na grmadi, zaradi ideje. In postanejo modri. In brez občutka pravega zadovoljstva, ker so se cilju odpovedali. Temu sledijo izjave, da so v življenju za srečo pomembne majhne reči.
No, tega si jaz ne lažem. Velike so pomembne.
Vse ostalo je životarjenje. Čista resnica.
Pa vendar človek izbere to. Inteligeten človek se zaveda, da z glavo skozi zid ne more.
Tisti z nižjo zavestjo, je lahko uspešnejši.
To se v praksi velikokrat pokaže. Tudi on z glavo skozi zid ne more, samo da on tega ne ve in ne odneha. Eko.
26.07.2008 ob 13:11
Nevenka. Meni je to, da sem se moral preseliti med “gledalce” stalo leto dni dragocenega življenja. Zaradi te izkušnje sem trajno izgubil del zanosa, sem pa pridobil tudi nekaj pozitivnih lastnosti. Veliko manj se zaletim, veliko bolj sem previden in tudi bolje opazujem ljudi v njihovi “nameri”. Še pa vedno preveč hranim svojo energijo. Prej sem se razdajal v delu in trošenju energije, kot da sem neusahljiv tolmun, zdaj se pa še vedno mogoče za odtenek preveč šparam.
27.07.2008 ob 20:27
Zivjo, David in pozdrav iz juznih morij prelepih pescenih plaz!
Trstenjak je bil velik clovek, borec, humanist in znanstvenik, ki ga postavljam ob bok Kocbeku kot najvecjemu Slovencu prejsnjega stoletja.
danes bi ga primerjala le se z Zizkom.
osebno sem ga poznala desetletje, tri grafoloske analize mi je napravil, in nekaj ti povem, v vseh treh mi je napisal, da sem clovek uspeha in mi to tudi zeli v zivljenju!
clovek z zlomljeno voljo?
jaz bi rekla z zlomljeno hrbtenico! Tega nikoli, nikdar ne smemo dovoliti nikomur, in nasi najbljizji se tega najveckrat posluzujejo ali v politicnih pritiskih in podtikanjih z lazmi in diskreditacijami.
Pameten zato NE SME odnehati, ker bi to, da je vrgel pusko v koruzo, pomenilo polom.
Sicer pa smo v zivljenju oboje, gledalci in akterji, le vloge je treba dobro razvrstiti. Akterji smo lahko le tam, kjer smo najmocnejsi in z najvec znanja:povsod drugod smo le opazovalci.
Energijo isci v sebi, nikoli je ne bos imel premalo, nikoli.
Pozdrav tudi tvoji Tini in Nevenki.
27.07.2008 ob 20:50
Neikka, hvala za lepo misel. Ja, res je, da smo v večini primerov le opazovalci in igralci tam, kjer smo najmočnejši. Lepo dopustujte še naprej, pozdrav tudi iz moje strani
27.07.2008 ob 22:45
Dr Trstenjak je bil velik človek!
Ne vem, kje je on videl izhod iz takih zagat, kajti nisem bral tega dela, v tvojem zapisu pa tudi nisem zasledil nič o tem? Kaj naj človek stori, ko se znajde pred zidom, ki je zanj previsok in predebel, stoji pa na poti, po kateri želi iti? Edini pravilni poti! Naj skrene s poti, v smer, ki vodi v propast, naj se zaletava z glavo v zid, ali naj odneha, se zlomi?
Nobena od opisanih izbir ni dobra! Življenjske izkušnje so me pripeljale do ugotovitve, da je najboljša rešitev gradnja stopnice, s pomočjo katere bomo prestopili zid. Včasih se moramo celo posvetiti gradnji temeljev za to stopnico.
Morda sami ne bomo dočakali tega, da bi zid prestopili? Bo pa naš prispevek k odpiranju pravilne poti dovolj pomemben vzrok za ohranjanje in celo ojačanje volje do dela in življenja.
28.07.2008 ob 14:25
Super tole, človek po mojem okusu. To jaz že ves čas govorim.
Vzrok, da je okolica tako nasprotujoča je v tem, da je tudi vsak posameznik v njej bil v svojem času ZATRT. To lepo prikazuje zgodbica/poizkus z opicami v kletki
http://www.zbudise.net/blog/2007/11/recept-za-ustvarjanje-dogem/
28.07.2008 ob 14:54
…Glavno je, da jo srečno do konca preriješ …
glede na to, da imam doma kar nekaj trstenjakovih knjig in med njimi tudi tole http://katarina.blog.siol.net/2008/05/28/clovek-in-sreca/
sem malo zbegana. glede na to, da je po trstenjakovo sreča čista kakovost, nemerljiva z nobenim inštumentom, ki jo imaš ali pa ne, ki je znotraj tebe … ne vem kaj naj bi potem pomenilo pri človeku z zlomljeno voljo “srečno preriti do konca”. in še celo v besedni zvezi sreča in preriti …
28.07.2008 ob 14:58
Lemurian, jaz se velikokrat sprašujem koliko ljudi sploh ve, kaj pomeni Lemurian ali pa npr. Arijec itd. Večina res ne ve, kaj ta imena pomenijo in koliko so že stara.
Bin. Vsak mora ravnati po svoji modrosti, glede na okoliščine v katerih se znajde. Nekaterim uspe, večini pa ne. Dr. Trstenjak ni ponudil v odgovoru nekega splošnega recepta, po katerem se ravnati.
28.07.2008 ob 15:03
Katarina, nedolgo nazaj sem prebral tudi to knjigo. Če imaš knjigo Človek in Sreča imaš samo del mozaika in ko boš prebrala še njegovo delo Človek v stiski, ti ne bo težko razumeti.
Naše delo, ki ga imamo radi in ki nas duhovno napolnjuje je tudi eden od elementov naše sreče. Se strinjaš? V knjigi o sreči je Trstenjak opisoval predvsem pasti modernega časa, kjer ljudje postajamo nesrečni, kljub vsem dobrinam, ki jih pridobivamo! Samo še hišo sezidam, potem bom pa srečen, samo še nov avto kupim, potem bom pa srečen. Samo še pravo ljubezen najdem, potem bom pa srečen, samo še, samo še, samo še, ……
28.07.2008 ob 15:35
… samo še umrem, pa bom srečna.
imam kar nekaj njegovih knjig, njihova sporočila pa ne povezujem med seboj, ker bi potrebovala še dodatno pojasnilo tu in tam. recimo prav pri tem postu in mojih pomislekih. ampak ne pojasnila oz. tolmačenja bralcev, temveč pisatelja. pa ga ni več. in zato nočem delat mozaika, ker bom mogče čisto, zagotovo pa vsaj delno falila.
28.07.2008 ob 21:56
Katarina, če si ne ustvarjaš mozaika pri branju literature, ki se navezuje ena na druga, potem te ne razumem najbolje. Saj si tako ali tako vsi ustvarimo svoj mozaik, svoje gledanje, ki v nobenem primeru ni identično drugemu bralcu. Sestavljanje mozaika je nujno, ker je drugače branje brezpredmetno, kot da bi bral roman.
29.07.2008 ob 08:14
knjiga, na kateri ne piše, da je 1. del ali nadaljevanje je zame samostojna knjiga. zaokrožena celota. tako kot so posti, ki jih pišem na blogu samostojna celota, če ne piše v naslovu ali spodaj nadaljevanje oz. 1.del. če pa se kaj navezuje na dotični post, vstavim linke oz. napišem na kaj se ta post navezuje oz. kaj se še navezuje nanj.
kot rečeno … v neki drugi knjigi trstenjak govori o sreči kot najvišji kakovosti, v knjigi, ki jo opisuješ ti, pa govori o tem da imamo ljudje srečo že s tem, da do konca življenja prerijemo (kakorkoli že). pomen besede je drugačen, da ne rečem kontradiktoren. in to je moj mozaik teh dveh knjig - dvom v pisateljevo razumevanje besede SREča oz. dvom v njegovo stališče do besede SREČA. kaj je zdaj sreča? to, da je človek srečen ne glede na to, kaj se mu dogaja, ali to, da pride do konca? ker priti do konca zame pač ni sreča, temveč dejstvo, ki je neizbežno - konec čaka vse in ni povezan s srečo.
29.07.2008 ob 17:43
Katarina, tvoji posti o svojem moškem, bivšim partnerjem, očetom tvojih otrok in o tvojih otrocih so eno samo lepo nadaljevanje in se še kako prekleto navezujejo en na drugega.
Tudi Trstenjakova dela se v veliko delih navezujejo ena na drugo. Če že ne druga se problemi sodobnega človeka, o katerih piše dr. Trstenjak navezujejo in z branjem več knjig sestavljaš mozaik, ki ti ga želi avtor predati.
Tisto o sreči si pa zelo slabo prebrala ali pa slabo razumela. Trstenjak nikjer ne piše, da je sreča, če priguraš do konca. Nasprotno! Prav tako se ne bi strinjal o tvoji razlagi konca. Kakšnega konca?
Bo treba še nekajkrat prebrati, da boš vsaj delno razumela veleum dr. Trstenjaka
29.07.2008 ob 18:13
SREČA se navwezuje na tale stavek, ki sem ga citirala iz tvojega posta (zi pa baje iz Trstenjakove knjige,v NE govori o sreči): …Glavno je, da jo srečno do konca preriješ …
to zame pač NI srečno. do konca se preriješ v vsakem primeru.
29.07.2008 ob 18:15
torej … kakšnega konca? vprašaj trstenjaka, kakšen konec je imel ON v mislih? aja, ga ne moreš. po moje je imel v mislih smrt. in ti si ta njegov stavek citiral, pa ga ne razumeš. čudno …
bo treba še dosti razmišljati o vsakem posameznem stavku posebej, preden boš lahko sploh začel delati mozaik
(nočem bit zlobna, vrača žogico)
29.07.2008 ob 19:16
Ah, Katarina. Sem razumel, da si prebrala knjige in da govoriš na osnovi tega, kar si prebrala. Šele zdaj razumem, kam si ciljala. Tisti stavek je vzet iz konteksta in se nanaša na človeka z zlomljeno voljo. Dr. Trstenjak je govoril o takem človeku, ki nima več posebnih ciljev, ker so mu okoliščine pač zlomile voljo in je za njega sreča, da jo čimbolj “nepoškodovan” prerine do konca, kakršnegakoli že (lahko je tudi konec kariere, upokojitev, ni mišljena samo smrt, kot absolutni konec).
Katarina, konca ni, vsak konec je začetek nečesa novega
30.07.2008 ob 23:02
david.pelko,
vsak človek poskuša do svojih skrajnih meja. In to je to.
Če bi odnehala zaradi nekoga, ki mi je tako rekel, čeprav verjamem, bi se mi zdelo, da nisem naredila dovolj, kar bi morala.
Dokler ne bom sama spoznala, da je to tako, bom še vedno rinila. Do koder bom pač zmogla.
1.08.2008 ob 17:44
Na srečo sem se naučil, da življenje nima dna. V vse smeri je neskončno in sreča ni enaka za vse. Geslo življenja je preprosto: vem, da bom zmogel, kako, je odvisno od mene.
2.08.2008 ob 18:47
Martin, res je! Odgovor NE MOREM je nesmiseln. Problem je samo v tem, da se človek, ki se mu zlomi volja, rad zaplete v svojo preteklost in namesto, da bi na to slabo izkušnjo gledal kot prepotrebno, se zaplete in obtiči v tej svoji preteklosti, kot žrtev.
@Vlatka, treba je riniti, vendar je treba biti pazljiv pri izbiri cilja, h kateremu rinemo. Paziti moramo, da smo sami sebi vodnik in ne zvodnik, kot je dejal dr. Trstenjak
4.08.2008 ob 01:41
david.pelko,
to pa vsekakor.
5.08.2008 ob 17:18
david: Tukaj si lahko ogledaš predavanja z Blogresa, oprosti za off topic:
http://www.blogres.si/2008/08/05/blogres-video-posnetki-tudi-v-flashu/
5.08.2008 ob 20:51
Dajana, hvala za link. Do danes nisem videl ali slišal tega predavanja